TRODNEVNO POTEPANJE PO VELEBITU

V petek 5.6. 2026 smo se, skoraj sredi noči, odpeljali s Koroške proti Dalmaciji. Namesto običajnega čebljanja, je v avtu vladala tišina. Vsi, razen voznika, smo se želeli še nekoliko naspati, saj nas je čakal precej naporen dan. Dokaj zgodaj, že ob 7. uri zjutraj, smo prispeli v Starigrad. Odpeljali smo se naravnost do vhoda v kanjon Velika Paklenica, plačali parkirnino za tri dni in kombi parkirali na notranjem parkirišču. Od tu dalje, smo obuli planinske čevlje, oprtali težke nahrbtnike in se podali na pot. Najprej smo se vzpenjali po samem kanjonu in tik pred Lugarnico krenili levo strmo v hrib, mimo Marasovićev in Došenove njive smo počasi napredovali do Velikega Rujna. Pot je bila naporna, vendar zelo lepa, planinsko cvetje je bilo v polnem razcvetu. Razgledov tukaj ni bilo posebnih, saj smo bili dosti časa v gozdu.  Sparina je bila velika, zato nas je močno oblival pot. Večkrat smo počivali in se hidrirali, obenem pa klepetali. Prej lepo sončno vreme, se je pričelo spreminjati. Oblaki so počasi prekrivali nebo, vročina pa ni nič popustila. Po slabih štirih urah hoje, smo prispeli do Gornjih Marasivićev in odločili smo se, da nadaljujemo še na Bojin kuk. Ker pa je pot postajala vedno težja in zahtevnejša, bili smo že precej utrujeni, vreme pa se je še naprej slabšalo, zato smo se obrnili in se vrnili do cerkve Gospe od Rujna in si privoščili daljši počitek. Ko je pričelo deževati, smo se podali nazaj proti vzhodu, se počasi povzpeli do Stražbenice, kjer nas je kljub oblačnosti pričakal čudovit razgled. Dež je ponehal, zato smo lahko uživali in Bojin Kuk občudovali z višine. Nazadnje smo se po Krajnem brigu spustili do Ramića dvorov, kjer nas je čakala večerja in kjer smo tudi prespali. Ta dan smo skupaj hodili 10 ur.

Naslednje jutro smo vstali zgodaj in ob 5.30 uri že sopihali strmo v breg. Naš cilj je bil Vaganski vrh, najvišji v vsem masivu Velebita. Za vzpon smo izbrali Lipo stazo, ki je najkrajša, vendar tudi najbolj strma. Pot je sprva potekala po gozdu, nato pa prešla na bolj zahteven teren. Ko smo premagovali višinske metre so se obenem pričeli odpirati čudoviti pogledi na morje in na velik del Zadarskega arhipelaga. Po petih urah hoje, smo dosegli vrh in bili zelo nagrajeni z razgledi, vremenom in čudovitimi travniki cvetočega cvetja. Vračali smo se po daljši a lažji poti preko Buljime in Strug zopet nazaj do Ramića dvorov, kjer smo ponovno prespali. Tudi ta dan smo hodili 10 ur.

Zadnji dan smo se vzpeli na levi greben nad kanjonom in načrtovali smo sestop preko Male Paklenice v Seline. Ko smo prispeli na Jurline, pa smo se odločili, da bomo pot skrajšali in čas raje porabili za skok v morje. Torej smo po krajši in zelo strmi poti sestopili v Veliko Paklenico in pot zaključili na plaži v Selinah. Ta dan smo hodili 5ur.

Tridnevno planinarjenje po Velebitu nam je dalo nepozabno izkušnjo, kjer se surova kraška pokrajina in dih jemajoči razgledi na Jadransko morje prepletajo s travniki nežnega gorskega cvetja. Ta prvinska lepota je čudovita in pusti trajen spomin, pa tudi željo po ponovnem obisku. Zato smo se odločili, da še pridemo. 

Dravograd, 9.6.2026                                                                                               Jana Potočnik