POHOD NA RATITOVEC ( 1678m)

Ker je bilo v soboto napovedano slabo vreme, smo se na Ratitovec odpravili v nedeljo, 17. 5. 2026. Ob 5. uri zjutraj smo se z organiziranim prevozom odpeljali iz Dravograda v Selško dolino do Železnikov in še malo višje v hrib.

Naša avantura se je začela v speči vasici Prtovč, kjer smo ob cerkvi parkirali kombi. Čakal nas je jasen dan, sonce se je že kazalo izza vrhov, modro nebo pa je bilo brez oblačka. Hitro smo si nadeli nahrbtnike, zategnila vezalke in sledili tabli, ki nas je usmerila desno na pot »čez Razor«. Pot nas je takoj postavila na realna tla s strmim vzponom skozi gost smrekov gozd. Naš korak je bil počasen, klepet pa živahen. Kmalu je strmina malce popustila in steza nas je v prečenju vodila mimo skalnatih predelov. Ko smo dosegli krnico Razor, se je gozd začel redčiti, zadnji metri pod grebenom pa so nam spet pošteno ogreli mišice. Ko smo stopili iz gozdne meje, so nas pozdravili cvetoči travniki in pred nami se je prikazala Krekova koča. Dosegli smo jo v slabih dveh urah. Posedli smo po klopeh pred kočo in se seveda nismo mogli upreti tradiciji – naročili smo kavo in tiste legendarne, še tople flancate, ki se dobesedno stopijo v ustih.

Po dobri uri počitka smo pot nadaljevali proti zahodu in najprej splezali na najvišji vrh Ratitovca, Altemaver. Razgled je bil neverjeten in čist. Zasneženi vrhovi Julijskih Alp s Triglavom so bili kot na dlani, na drugi strani so se svetile Karavanke, na vzhodu pa tudi Kamniško Savinjske Alpe. Pot smo nadaljevali v smeri Soriške planine. Tukaj se je začel najlepši, a tudi najbolj miren del poti. Hrup okoli koče je potihnil in ostali smo sami s šumenjem vetra in petjem ptic. Pot nas je vodila po valovitem grebenu, ki je ponujal nenehne razglede na Bohinjske gore na desni in Selško dolino na levi. Prečili smo prostrane travnate planine, na katerih so se že bohotile prve planinske cvetlice. Vreme se je vmes spremenilo in postalo oblačno, vendar je bilo še vedno zelo lepo in prijetno za hojo. Steza se je mehko spuščala in spet malce vzpenjala skozi zaplate mogočnih gozdov.

Po dobrih treh urah čudovitega prečenja grebena, ko so noge že počasi čutile prehojene kilometre, se je gozd odprl in prispeli smo na jaso k lovski koči Na Robu. Tam smo naredili še zadnji postanek za malico, preden smo se usedli v kombi in se odpeljali nazaj na Koroško.

Celotna tura je potekala popolnoma brez zapletov, k čemur so pripomogli odlična družba, dobra organizacija in nenehno veselo razpoloženje, ki nas je spremljalo od prvega koraka. Ob zasluženem zaključnem sladoledu smo se vsi strinjali, da je to prečenje ena lepših grebenskih poti pri nas in za nami je bil popoln dan v hribih.

Dravograd, 17.5.2026                                                                                                  Jana Potočnik